»Vi ste razgnali moje ovce, jih razkropili in niste skrbeli zanje« (Jer 23,2).

Zresnim se in zamislim, ko preberem besede velikega preroka Jeremija: »Vi ste razgnali moje ovce, jih razkropili in niste skrbeli zanje.« En preprost stavek, ki me zabode v srce in mi izpraša vest. Kakšna je odgovornost mojih dejanj in besed do vseh, ki so mi zaupani? Koliko teh malih sem v svojem življenju že pogubil, ker kot človek, kristjan in duhovnik nisem bil na mestu …

Spontano mi pridejo besede molitve: »Dragi Jezus, moj Šef, daj mi pravega spoznanja in ponižnosti, da ne spregledam nikogar, ki ga pošlješ na mojo življenjsko pot!«

Priznam, ni lahko, ko se mi vsakdan začenja vrteti v rutini in izpolnjevanju neke vloge, izpolnjevanju dolžnosti, ki jih imam. Ko vsakodnevne obveznosti postanejo črka brez Duha. Čeprav vem, da bi marsikateri človek, tudi kristjan, ob teh besedah z veseljem pokazal na nas duhovnike in nam citiral Jeremijev stavek, podkrepljen s...