Škofa Gregorija Rožmana so zelo pritegovale gore, predajal se jim je predvsem, ko še ni bil škof. Povzpel se je skoraj na vse naše višje vrhove. 20. septembra 1927 je obiskal Martuljek in svoja doživetja orisal v Planinskem vestniku (1929, 3). Mojstrsko je opisoval ta vzpon, ki mu je bil ne le vrhunsko izkustvo narave, temveč predvsem srečanje s Stvarnikom.

Martuljek je znan po svojih slapovih. Zamolklo je bobnel prvi slap, a se ni pustil uzreti radovednemu očesu. Zato je bilo tem bolj skrivnostno bučanje iz nevidnega korita. A dajmo besedo kar obiskovalcu. Drugi slap: »V ozek žleb je zajeta vsa množina vode, se vije kakor jeklena štrena ... s težkimi udarci bije v globok tolmun. Cvili in žvižga, grmi in poka, peketa in rjove vse obnem v čudoviti, divji melodiji. Pravljice bi sanjal ob tej muziki, divje in junaške ... Še sem nosil bobnenje Martuljkovo v ušesih, pa sem že stal ob mirnem viru teh vodnih sil Za Akom ... Skoraj obkrožen sem od drzno-divjih grebenov, ki jih je z...