Kje ste, moji dragi otroci!
Objava:
22. 07. 2006 / 22:00
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
14.11.2006 / 12:49
Kje ste, moji dragi otroci!
Prav sredi junija leta Gospodovega 2006 sem se poslavljala od svojih učenk in učencev. Drug drugemu smo zaželeli miru, otroške in družinske radosti, vedre in vesele počitniške mesece. Govorila sem jim in sama sebe prepričevala, da bo res tako … vendar ni. Razbesneli so se viharji nasilja.
To jutro, še pred osmo uro, v ponedeljek, 17. julija, sem poromala v dvorano zadnje večerje. Ulice so bile prazne, le tu in tam je kak osamljen Izraelec hitel k Zidu žalovanja. Ura s cerkve na Dormicijski cesti je udarila osem, ko sem se znašla pred vratarjem pred dvorano Zadnje večerje. »Dobro jutro«, sem mu rekla. V dvorani, na svetem prostoru prve evharistije, sem pokleknila in molila za slovenske novomašnike (in za brata, ki je prav na ta datum pred štiridesetimi leti pel novo mašo pred cerkvijo s porušeno kupolo in s spominom na osem smrtnih žrtev), za novega mariborskega pomožnega škofa Petra Štumpfa, mojega rojaka iz bližnjih Beltincev. Molitveni spomin je kmalu prekrila peko...
To jutro, še pred osmo uro, v ponedeljek, 17. julija, sem poromala v dvorano zadnje večerje. Ulice so bile prazne, le tu in tam je kak osamljen Izraelec hitel k Zidu žalovanja. Ura s cerkve na Dormicijski cesti je udarila osem, ko sem se znašla pred vratarjem pred dvorano Zadnje večerje. »Dobro jutro«, sem mu rekla. V dvorani, na svetem prostoru prve evharistije, sem pokleknila in molila za slovenske novomašnike (in za brata, ki je prav na ta datum pred štiridesetimi leti pel novo mašo pred cerkvijo s porušeno kupolo in s spominom na osem smrtnih žrtev), za novega mariborskega pomožnega škofa Petra Štumpfa, mojega rojaka iz bližnjih Beltincev. Molitveni spomin je kmalu prekrila peko...
