Ni treba biti paranoik, da pomisliš, kako naši doctores subtilissimi, prefinjeni analitiki družbenih diskurzov v teh besedah že odkrivajo novo, »mehko« strategijo katoliške Cerkve pri osvajanju družbenega prostora in odpravljanju svobode, v čemer je čuječi duh svobodoljubnega laicizma prepoznal njen edini cilj, še preden ga je začel iskati.

A pustimo danes dežurne varuhe naše svobode in njihov trud; v zadnjem času vse bolj vidimo, da življenje vendarle teče tudi mimo njih, da imajo besede in dejanja tudi druge pomene od tistih, ki jim jih določajo oni. In stavek, o katerem govorimo, nosi v sebi ogromne možnosti, če ga beremo brez kulturnobojnih plašnic.

Ena izmed njih je najtesneje povezana s kulturnim in celo civilizacijskim dialogom. Starogrška beseda za prijatelja »philos« je imela sprva podoben pomen kot svojilni pridevnik »svoj«. Z njo je lahko človek označeval tudi svoje roke, drobovje, dušo … Skratka, izražala je najtesnejšo, intimno povezanost. Če izhajamo...