Res je, da otroci bežijo od doma zaradi najrazličnejših vzrokov. Hkrati pa je treba povedati, da so sami odgovorni za to do skrajnosti nevarno in tvegano početje. Pobeg je velikokrat zadnji klic, da bi se starši prebudili. Predvsem oče, ki naj bi prvi zagotovil družini varnost in zavarovanost.

Kaj manjka doma ali česa je preveč, da otrok ne zmore več biti doma? Dom mu brezpogojno pripada in nič mu ga ne sme vzeti. Kaj je tista groza? S kakšnim notranjim nasiljem in stisko se srečuje?

S pobegom od doma otrok naredi krivico najprej samemu sebi. Pobeg pomeni, da nima več doma, varnosti, osnovnega občutka pripadnosti. Da ga ne zmorejo in ne znajo ustaviti v njegovem neprimernem vedenju in ravnanju. Zato išče varnost in oporo drugje. Največkrat v neprimernem, srhljivem in nevarnem okolju. Okolju, kjer vlada nemir, strah in nasilje. Kljub temu se bo otrok zatekel v takšen svet in tam čakal, da bi ga kdo rešil. S pobegom želi sporočiti, da je zanj doma podobno okolje. Če...