Hrepenenje se mi zdi nekaj najlepšega v življenju. Vedno spremlja prijetna pričakovanja, tako kot neprijetna pričakovanja spremljata strah in tesnoba.

Odprave v tuje gore so izpolnjene s hrepenenjem. Posebno zadnji, meni tudi najlepši del potovanja, prihod domov, je poln veselega pričakovanja. Poskušam si priklicati podobe svojih otrok, sorodnikov in prijateljev, kakšni bodo po dveh mesecih. Še bolj pa se veselim objema z njimi, iskrenega zadovoljstva, da smo spet skupaj doma. Ko vstopim v stanovanje, mi vsak predmet ali kos pohištva ob glasovih meni dragih ljudi kot nežna melodija govori o uresničenem hrepenenju.

Mogoče tudi zato kar nekaj časa z lahkoto opravljam vsakdanja opravila, celo pomivam posodo, dokler zopet ne postanejo navada in ne zapadem v splošno razširjen stil negodovanja nad vsakdanjikom.

Težko si predstavljam hrepenenje po Mesiji v času zemeljskega življenja našega Gospoda. A zdi se mi, da je moralo biti močno, gotovo in pogosto izraže...