Posvečenje novega škofa je velik praznik za škofijo, je dogodek Cerkve. Cerkev je ljudstvo, zbrano okoli svojega škofa. Prek njega je zbrano »v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha« (sv. Ciprijan). Starodavni obredi polaganja rok, maziljenja, klicanja Svetega Duha oznanjajo: to so trenutki božjega delovanja, ko cerkev umolkne v molitvi in sveti tihoti. Tako Cerkev iz Kristusovih rok prejema dar, pooblastilo pastirske službe. Doživlja, da njene korenine segajo nazaj vse do apostolov in Kristusa.

V Avstriji, Švici in Nemčiji se je ob nekaterih škofovskih imenovanjih v bližnji preteklosti dvignil val negodovanja. Morda izbira ni bila vedno najbolj posrečena, a če mora škof priti v svojo stolnico pri stranskih vratih ali pa stopati čez telesa demonstrantov pred njo, je to znamenje, ki zbuja skrb. Pri nas sprejemamo nove škofe z veseljem, s hvaležnostjo in ponosom. Kako bi tudi moglo biti drugače, saj so zrasli iz naših korenin. Njihova prva služba je, da povezujejo, ne...