Ana je tisti dan zamudila mladinsko srečanje. Bila je nemirna, vse dokler ni ob koncu izstrelila kakor iz topa: »Zamudila sem, ker sem igrala na poroki.« Rada je namreč igrala violino. »Le zakaj se duhovniki ne poročijo? Tako lepo je bilo pri poročni maši! Saj ne bo duhovnikov, če bo šlo tako naprej. Pa ne mislim samo jaz tako. Vsi so tako govorili,« je stresla iz sebe Ana.

»Kdo vsi?« sem vprašal.

»No, tisti, ki so bili na poroki,« se ni dala Ana.

»Pa bi kateri izmed njih postal duhovnik, če bi se lahko poročil?«

»Mislim, da ne. Morda pa.« Ana si je res upala veliko reči, a je bila tudi iskrena.

»No, torej si z njimi Cerkev ne bi veliko opomogla,« sem malo zašpičil.

»Zakaj tako govorite?«

»V redu, sprejmem, da niso poklicani za duhovnike, a če tako lepo govoriš o zakramentu zakona, le zakaj se številni svatje ne poročijo?« Kar nekaj sem jih poznal in vedel sem, da bi za marsikaterega bilo nujno, da bi se poročil, ker...