Obiskali smo slovenske izseljence v Belgiji in Luksemburgu. Nekateri so tam že petdeset let, nekateri so tja šele prišli, vsi pa se strinjajo, da so slovenske maše nenadomestljiva vez z domovino.

»Po vojni je moj bodoči mož šel v Belgijo in preko neke gospe, ki sva jo oba poznala, prosil, če bi lahko prišla tudi jaz, da bi se z njim poročila. Sama ne poznam ne očeta in ne matere, na svetu nisem imela nikogar. Takrat sem živela pri gospe na Opčinah pri Trstu. Ona me je spodbudila, naj sprejmem ponudbo. ‘Pojdi in boš videla, kak človek je ta moški, in če ti bo všeč, se boš z njim poročila, če pa ne, se boš vrnila nazaj,’ mi je rekla,« je pričela pripovedovati svojo zgodbo Ivanka Scapin. »Tako sem ostala v Belgiji in peljala svoje življenje lepo počasi naprej. In hvala Bogu, da sem sedaj prišla do svojih 86 let. Zdravje mi še kar služi, le noge me ne ubogajo več in roke so trde,« je povedala.