V starih časih se je neki vitez odpravil na pot. Kot preudaren človek je predvidel vse mogoče težave in nevarnosti in je vzel s seboj vse potrebno, da jim bo kos. Vzel je meč in oklep, če bi slučajno srečal kakšnega sovražnika. Vzel je sekiro, da bi si pripravil drva za ogenj, ko bo padla noč. Oprtal si je šotor in kup odej. Priskrbel si je lonce in drugo posodo, v kateri bo kuhal. Seveda ni pozabil vreče ovsa, s katerim bo hranil konja, na katerem bo jezdil. Ko je vse to natovoril, je menil, da je dobro pripravljen za na pot. Tako otovorjen je kmalu prijezdil do razmajanega starega mostu, ki se je bočil nad globoko sotesko. Ko je prijezdil do sredine, se je most zrušil pod njim in pod težo tovora. Zgrmel je v globino in tam obležal mrtev (Zgodbe s semeni upanja, 107).

Ko je Jezus poslal apostole oznanjat evangelij (prim. Mr 6,7–13), jim je naročil, naj ne jemljejo s seboj »ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu« (8), ampak naj vzamejo le najnujnejše ter...