»In čudil se je njihovi neveri.« (Mr 6,6)

S čudeži je križ. In z ljudmi. In z vero. Ne nujno v tem vrstnem redu.

So ljudje, ki vse življenje iščejo čudeže, imenujemo jih senzacionalisti. Tekajo od kraja do kraja: tam prikazovanja, tu spet jokajoči kipi, preroki, posebna sporočila … Da le zadiši po nadnaravnem, že so tu s svojimi fotoaparati in stvar posnamejo in zorganizirajo.

Drugi se vse življenje trudijo te čudeže razložiti. To so racionalisti. Prav tako so hitro na kraju »nadnaravnega« dogodka, le da imajo za vse pripravljeno znanstveno razlago. Ničemur (več) se ne čudijo, nič jih ne vrže iz tira in vsak zakaj ima svoj zato.

Tretji se čudežem smejijo. To so ateisti. Njih ne zanima nič, dokler je krožnik pred njimi poln. Mirno odmahnejo z roko in se s ciničnim posmehom odpravijo naprej.

In so ljudje, ki čudeže živijo. In ti so tisti. Tisti, ki jih v življenju bolj kot čudeži...