Spoštovani rojaki Simona Gregorčiča, naj ne moti slovesnosti trenutka, v katerem proslavljate stoletnico smrti svojega velikega rojaka, če bom uvedel ta svoj kratki besedni nastop s tremi anekdotami.

Prva anekdota. V mojih mladih letih se mi je kraški kmet, na oko nebogljen in morda nepismen starček, a poln ponižne pietete do vsega duhovnega in kulturnega, pohvalil: »Veste, jaz sem sedel na Gregorčičevem stolu!«

Druga anekdota. Prav tako v mladih letih mi je star duhovnik brez odnosa do literature, ko sem omenil Gregorčiča, rekel s poudarkom, ko da gre za posebno doživetje: »Bil sem na njegovem pogrebu.«

Tretja anekdota. Po tržaški ulici sem šel z intelektualko, zagrizeno komunistko, po nasprotnem pločniku je prihajal Slovenec starejših let, in komunistka je rekla nekam občudujoče: »Viš, tistega je krstil Gregorčič!«

Tri anekdote v ponazoritev tega, kaj je primorskemu človeku pomenil in še pomeni Simon Gregorčič. Pesnik izpod Krna mu je zrastel v...