Nekega dne sem se, razposajena kot navadno, vrnila domov. A doma nekaj ni bilo v redu! Vsi družinski člani so na moč resni sedeli v kuhinji (naš družabni prostor) in zdelo se mi je, da se pogovarjajo o stvari, ki ni zanimiva za moja ušesa, zato se nisem trudila poslušati in sem si šla mirno pripravljat malico. Nato pa sem nehote ujela nekaj besed, od katerih so moji takrat še otroški možgani dojeli le dejstvo: moj brat odhaja! Nisem namreč še razumela, kaj pomeni biti duhovnik.

Od takrat je minilo približno deset let in brat Jure Babnik je že duhovnik. Čeprav je med nama kar precejšnja razlika v starosti (12 let), sem bila nanj zelo navezana in sem ga še dolgo po odhodu k salezijancem močno pogrešala. A kmalu me je prevzelo navdušenje, saj ni kar tako, če imaš brata duhovnika! Starši in drugi starejši brat, Blaž, pa so vse to dojemali nekoliko drugače. Zavedali so se namreč, da Jureta od odločitve do duhovništva čakajo dolga leta študija in priprave ter da si bo morda premi...