»Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. (Mr 4,39)

Prav privoščila bi vam, dragi prijatelji, da bi videli, kako otrokom žarijo oči, ko jim pri verouku pripovedujem zgodbo o pomiritvi viharja na morju. Čudijo se trem stvarem: najprej Jezusovi utrujenosti, da je sploh mogel v viharju zaspati; potem se sprašujejo, kako to, da so se učenci bali, ko je bil vendar Jezus z njimi v čolnu; ob koncu pa so navadno ponosni, ker se oni ta hip pač ničesar ne bojijo, saj so vendar med tistimi, ki imajo Jezusa za prijatelja ter točno vedo, da je on Bog, ki zmore vse.

Zdi se mi, da je v naravi in pri otrocih jasno, kdo je »šef«, koga je treba ubogati in pri kom je še prostor za »preigravanje«.

Ko sem pred dnevi v Logarski dolini stala ob slapu Rinka, sem gledala večmetrsko gmoto snega, lesa in kamenja, ki je enkrat v letošnji zimi zgrmela z gore. Grozno. Kaj bi bilo, če bi padla na hišo? Res. Zakoni narave so neusmiljeni. Gre...