Bila sem zdrava, mlada žena in mamica, vpeta v hitri tok življenja, ki me je nosil k pridobivanju materialnih dobrin in položaja v službi. Bog je sicer bil v mojem življenju, vendar tam nekje na koncu, na zadnjem mestu. Molitev je bila redko na mojih ustnicah, k maši sem šla le redkokdaj.

Nekega dne pa so se pojavile prve bolečine. Prvi znaki resne bolezni, ki se je stopnjevala s čedalje večjo naglico. Po treh letih bolečega obiskovanja bolnišnic sem bila fizično in psihično popolnoma izmučena. Neki zdravnik mi je takrat mimogrede zaskrbljeno rekel, da mi pri tako hitrem razvoju bolezni ne preostane več kot pet let življenja. To je bil zame pravi šok. Ubito upanje. Vprašala sem se: Zakaj sem sploh živela? Kdo bo vzgojil sina, ki potrebuje toliko ljubezni? Kaj sem sploh naredila v življenju, kar bi bilo vredno v Božjih očeh?

Gledano s človeškimi očmi sem imela kaj pokazati, toda pred Bogom …? Bog ne sodi dejanj, pač pa namene. Tako sem si iskreno zaželela, da bi d...