»Težko si je predstavljati bolj kužen smrad od tistega, ki me je zajel 20. maja 1989,« v novi knjigi Bojevniki upanja opisuje Pedro Opeka, misijonar slovenskega rodu na Madagaskarju. Takrat ga je na enem izmed gričev malgaškega glavnega mesta Antananariva, kjer so bile grmade gnijočih odpadkov, obšla groza. »Prebivalci« tega odlagališča so se gnetli okrog novih pošiljk smeti in iz njih vlekli pločevinke, rabljene baterije, cunje, koščke kovine, ostanke oglja, aluminijaste skodelice ... Na stotine družin se je preživljalo tako, da so prodajale ostanke s tega smetišča. Srečanje z njimi je bil zanj elektrošok. V sebi je tulil od besa: Kako je mogoče želeti nesrečnikom, da še naprej živijo v tem peklu?

Skupaj s prostovoljci je začel prihajati na smetišče, dan za dnem. Niso se izogibali plazenju po nesnagi z njimi, vstopali so v njihova prebivališča, ki niso bila višja od enega metra. »Končati na smetišču – je bila to vaša želja?« jih je izzival, da bi jih spodbudil k sp...