Pred meseci sem se razšla s prijateljem. Bilo je preveč nemira na obeh straneh, da bi se zveza lahko obdržala. Spoznavam, da je najino prijateljstvo temeljilo na krščanskem usmiljenju z njegove strani (moja invalidnost). Pogovarjala sva se o znancih, otrocih, o mnogočem in nikoli mi ni dal vedeti, da ga s tem utrujam. Prijatelj živi še naprej v mojem srcu in nikoli ne bo pozabljen. Sprašujem pa se, ali nama je res treba prati umazano perilo?


Spoznavanje ljudi, posebno če je vmes simpatija, je prijetno. Razhajanje ali spreminjanje odnosa pa težavno in velikokrat boleče. A se temu težko izognemo. Laže pa nam je, če sm...