Pogovarjala sem se z gospo srednjih let, ki je doživela že marsikaj hudega. Zelo zavestno se srečuje z vsem, kar ji življenje prinaša. Pogovor s takšnim človekom te obogati, ti pomaga, da tudi svoje življenje zaokrožiš kot celoto in ga doživiš kot smiselnega.

Takole je pripovedovala: »Z leti sem se naučila, da v življenju ne postavljam pik, ampak vejice. Nikoli ne rečem, to je zdaj tako, in pika. Nikoli ne obstanem na mestu. Zavedam se, da bom do konca življenja šla naprej, se učila, se tudi spreminjala. Bog daj, da bi se spreminjala v dobro, da ne bi postala zagrenjena, da bi znala biti zadovoljna.«

Pomislila sem na mnoge ljudi, stare in manj stare, ki razmišljajo ravno nasprotno. Nikoli niso zadovoljni, vse pričakujejo od drugih. Stopicajo na mestu in tarnajo. Sami sebi se zdijo največji reveži. Breme so sebi in tistim, ki prihajajo z njimi v stik. Zdi se mi, da je v današnji družbi veliko preveč ljudi te vrste in se to pozna na vseh področjih življenja – od zdra...