Malo pred božičnimi prazniki me je poklicala znanka, ki je tiste dni preživljala na Onkološkem inštitutu. Večkrat se pogovarjava o marsičem, tokrat jo je zanimalo, ali pišem tudi molitve. »Ne da bi jaz vedela,« se je glasil moj odgovor. Čutila sem, kako je olajšano zadihala. In potem mi je začela pripovedovati zgodbo o molitvi.



Soseda v bolniški sobi ji je pokazala list papirja, potiskanega na obeh straneh. Vse to je bila molitev in v oklepaju je bilo napisano moje ime. Šlo naj bi torej za mojo molitev. Znanka me iz dosedanjih pogovorov toliko pozna, da je takoj zaslutila, da to ni moje besedilo. Obljubila mi je, da bo molitev prekopirala in mi jo poslala. Tako sem se prepričala, kaj se v mojem imenu pojavlja med ljudmi.

Stvar me je kar malo razjezila. Počutila sem se nemočno, ker se nimam niti kje pritožiti. Kdo ve, kdo je to napisal, kdo je dodal moje ime, kdo je to pošiljal naprej...