Maj je za Slovence, verjetno pa tudi za druge, eden najlepših mesecev. Narava se razcveti, v cerkvah berejo šmarnice, po božjih hramih se razlegajo izjemno spevne Marijine pesmi. Številni glasovi pa ne zvenijo tako, kot bi morali, saj starejše vernike pretresajo misli na njihove bližnje, ki so v majskih dneh, ponižani in razžaljeni, razčlovečeni, leta 1945 nasilno zapustili solzno dolino. Ne vedo, kje je njihovo zadnje počivališče. Samo to, nič drugega bi radi vedeli. Vse drugo je nepopravljivo.

Nedavno je eden vodilnih slovenskih politikov izjavil, da se meseca maja v zadnjih desetletjih vedno znova spremo. V bistvu spor samo izbruhne na dan, kajti njegovo tlenje je stalno. Nekateri še vedno v opoju zmage pozabljajo na trpljenje, ki ga je ta zanesla v številne slovenske domove. Pravzaprav tega ni kriva zmaga oziroma poraz okupatorjev – obojega so bili vsi ali skoraj vsi veseli – ampak zloraba tega velikega dogodka za potrebe in cilje revolucije.

Za nazaj ni mogoče...