»Imenoval sem vas prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15)

Kljub liturgični reformi drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je pred štiridesetimi leti krepko posegla v vsebino in obliko katoliškega bogoslužja, so liturgična besedila še vedno pod močnim vplivom žrtvene miselnosti. Tako še pri vsaki maši govorimo o Jezusu kot o žrtvenem jagnjetu, o naši »človeški« krivdi za njegovo smrt, o odkupnini za naše grehe itn. Zagotovo ima tudi ta način razmišljanja svetopisemsko podlago, vendar to ni edini možni pristop k Jezusovi velikonočni skrivnosti. Da je tako, nam najlepše pove evangelist Janez, ko zapiše: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji ...« (Jn 15,13–14).

Jezus je z nami in med nami v obliki prijateljske ljubezni. V pravem prijateljstvu ni nadrejenega in podrejenega, zato Jezus pristavi: »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj...