Meseca maja se drži marsikateri bolj ali manj primeren pridevnik. Če se le malo ozremo naokoli, mednje nedvomno sodi tudi pridevnik Titov, saj smo ta čas razpeti med obletnicama maršalove smrti (4. maj) in mitološko slav(lje)nega mladostnega rojstnega dneva (25. maj). Nič čudnega torej, če skupaj z rožami pomladno sonce na dan prižene tudi Titov »lik in delo« ter z njim povezane nostalgično-idilične podobe starih dobrih jugoslovanskih dni. Oni dan je denimo trenjska televizijska oddaja, v kateri je dosmrtni prvak SFRJ spet igral glavno vlogo, pokazala, da več kot 80 odstotkov gledalcev meni, da je bila ranjka Titova Jugoslavija dobra država, manj kot petina pa, da slaba.

Razpravljati o dobrem ali slabem okusu je neprimerno, a vendarle si ne moremo kaj, da se ne bi obregnili ob medijsko in tudi kako drugače naplavljenega Tita. Povod je pravzaprav čisto oseben. V domačem kraju pisca teh vrstic, Kočevju, je namreč nekaj zanesenjakov pripravilo idilično štiridnevno razst...