Te dni se spominjamo 130. obletnice rojstva Ivana Cankarja, ki je močno zaznamoval slovensko misel, kulturo in celo politiko. Zato je prav, da se ozremo nanj tudi z zornega kota verovanja. Tega velikega slovenskega pisatelja vsi želimo imeti za svojega. Tudi kristjani. Vendar ga je treba gledati razvojno. Tedaj odkrijemo, da je bil globoko veren otrok, potem pa si je popačil predstavo o Bogu, postal ateist, celo ničejanec, marksizem se ga ni prijel, pač pa se je vedno bolj vračal nazaj k veri.

V domači družini na Vrhniki je doživljal versko vzgojo tako pristno, da jo je samo hvalil. Verouk v šoli pa se mu je zdel suhoparen, racionalističen, premalo mističen. Izostreno je čutil vest.

Kje so vzroki njegovega odtujevanja veri in padanja v ateizem?

Temeljni vzrok je bilo njegovo doživljanje trpljenja zaradi velike revščine. Zasmilila se mu je mati, ki je ob brezposelnem možu dan za dnem ugibala, kako bo preživela družino. Ob postelji je preklečala v molitvi...