V vsej zgodovini se misijonarji v Jezusovem imenu odpravljajo v neznane predele sveta, da bi vsem prinesli »kruh« odrešenja. Priganja jih namreč zavest, da je mogoče v povezanosti s Kristusom – ta »je središče vse človeške zgodovine, ne le cerkvene (prim. Ef 1, 10; Kol 1,15–20)« – izpolniti najgloblja hrepenenja in pričakovanja človeškega srca. Nekaj podobnega, kot smo prebirali v misijonski poslanici za zadnjo misijonsko nedeljo, je doživljal Ignacij Knoblehar (1819–1858), v 19. stoletju zelo poznan, spoštovan in cenjen slovenski misijonar. Deloval je v času, ko so bili odločilni nagibi, ki so sestavljali skupen misijonski mozaik: božja slava, sočutje s tistimi, ki so jih imeli za večno pogubljene, čut dolžnosti, zavest o kulturni večvrednosti itd.

Misijonsko poslanstvo se je za Knobleharja začelo na leta 1846 ustanovljeni misijonski postaji v osrednji Afriki skupaj s še tremi duhovniki; v Afriki, ki je bila za misijonarje neznana celina, polna skrivnosti in najrazličnejš...