Ob očetu konkretno doživljamo božjo ljubezen. Oče v tej ljubezni šele v polnosti doživi svoje očetovstvo. Otrok bo vedno hrepenel po tej ljubezni. Oče je v tem pogledu nenadomestljiv. Nihče ne more stopiti na njegovo mesto, nihče ga ne more spodriniti, nihče zamenjati. Če očeta iz različnih razlogov ni več, lahko drugi moški le delno nadomesti ta odnos. Četudi k otroku pristopi z vso pozornostjo in ljubeznijo, ki pomaga otroku v njegovi rasti in razvoju, vendar oče ostaja v otrokovem srcu. Po njem hrepeni in ga išče. Zato otrok ob izgubi očeta iz kakršnegakoli razloga čuti, da ni v polnosti vreden ljubezni.

Podobno kot nas Bog brezpogojno ljubi, vedno sprejema in išče tudi tedaj, ko grešimo, ga zavrnemo ali se skesani vračamo k njemu, naj bi nas sprejemal tudi oče. Še posebej, ko naredimo kaj narobe, ko smo obteženi s krivdo, kadar naredimo napako in nas razžira vest. Tedaj je oče tisti, ki nam zares lahko pomaga in nas usmeri na pravo pot. Je tisti, ki nam da možnost, da s...