V zadnjem, četrtem letu zidanja (1706), med besnečimi vojnimi viharji, strašnim prelivanjem krvi ter ruševinami po skoraj vsej Evropi, je po posebnem božjem delovanju ali po skrbi nebeščanov domovina uživala blažen mir, izprošen s podedovano pobožnostjo prebivalcev, o katerem moremo po pravici reči, da je ta blagorodni mir tu utrdil svoje bivališče, ko je zapustil svoje nebeško domovanje. Vse to je dekan (=Janez Anton Dolničar) obrnil v svoj prid in že zgodaj v zimskem času predvidel, kaj bo potrebno in koristno v poletnem času.

S temi vznesenimi besedami je dekanov brat Gregor začel pisati sedemnajsto poglavje svoje kronike zidanja stolnice, v katerem je opisal dela, opravljena v letu 1706. Po večletni navadi naših preglednih člankov ob tristoletnici ljubljanske stolnice povzemam na kratko, kar je Dolničar ohranil našemu spominu.

Po veliki noči so 7. aprila tesarji in zidarji nadaljevali prejšnje leto začeta dela na zvonikih. Na drugi zvonik so 22. aprila tesarj...