Rezultati zadnjih volitev so v slovensko življenje prinesli precejšnje spremembe; zdi se mi, da zdaj, dve leti in pol po njih, to že lahko rečemo.

Najpomembnejši premik v smeri bolj sproščenega življenja pomeni postopna »razelektritev« javnega mnenja, zmanjšanje ideološke napetosti, ki je prežemala občutljivost javnosti in je omogočala njeno politično in medijsko usmerjanje. Ne vem natančno, kdaj se je zgodil premik, ki je omogočil te spremembe – volitve so bile samo zunanji izraz globljih procesov – a gotovo ni bil nenaden in se ni zgodil zaradi kakega posameznega spektakularnega dogodka. Prejkone gre za posledice idejne praznote, kulturnega uboštva in oblastnega pragmatizma nekoč nepremagljive in danes tako nebogljene LDS. LDS je v tem kontekstu pravzaprav metafora celotne slovenske »levice«, bolje rečeno kontinuitete, ki je obvladovala družbo v obdobju tranzicije (»praktična« demokratizacija se je pravzaprav lahko začela šele, ko se je končala tranzicija kot izumljanje...