Veliko ljudi poznam, ki bi lahko povedali, kako so bili v zelo težkem položaju, pa so ga potem s skrajnimi močmi obvladali. Tudi to bi marsikdo povedal, kako si je v najtežjem trenutku dopovedoval, da zmore, in glej, res je zmogel. Nekaj že mora biti na tem, da si človek dopoveduje, da zmore.

Včasih pa stvar le ni tako preprosta. Lahko si dopoveduješ še in še, pa ne gre. Sama to doživljam na svoji koži, zato laže razumem ljudi, ki v najožji okolici doživljajo nerazumevanje. Kot da sami ne bi hoteli.



Večkrat se spomnim, da mi je že pred leti žena popolnoma negibnega invalida pripovedovala, kako je moža spodbujala, naj se vendar potrudi in vsaj malo dvigne nogo. Noga je ostala na tleh in ona je to razumela, kot da noče sodelovati. Ta zgodba mi je prihajala na misel, ko sem poslušala žensko, staro malo več kot šestdeset let. Res je v pokoju, ima pa veliko hišo, ki jo mora pospravljati, velik vrt, ki ga obdeluje...