Dnevno časopisje je spet prineslo črno statistiko prazničnih dni. V idilo pomladi, ki se prebuja in kipi od življenja, je tudi letos sejala smrt. Svoj davek so zahtevale ceste, plačali pa smo ga tudi s »smrtjo po slovensko«, kot pravi pesem Toneta Pavčka s pomenljivim naslovom Slovenska pesem, zadnja: A tudi umiramo tako po slovensko:/ z vrvjo, v vodi, s strupom in s plinom,/ zmeraj nekako slovesno in hudo resno,/ kot bi šlo za Boga ali za domovino. Šestnajst ljudi je v slabem mesecu naredilo samomor! Šestnajst se jih je prepoznalo na seznamu dokončno zlomljenih, v šestnajstih je upanje umrlo prej kot njihovo telo. Statistike kažejo, da se največ samomorov zgodi v pomladnih mesecih; aprila, maja in junija se letna krivulja samomorilnosti že vrsto let povzpne najviše. To dejstvo psihologi pojasnjujejo s prebujanjem narave, ki kliče po življenju, v naravi je več svetlobe, brstenja, za tiste, ki so nagnjeni k depresijam, pa je to frustracija, saj ne morejo zaživeti z njo....