»… tretji dan je vstal od mrtvih« (prim. Lk 24, 46b)

»Ej, Magda, ali misliš, da se je Jezus prav tako trudil, ko je na veliko noč vstajal od mrtvih? Meni je danes bilo, da bi umrla, ko je zjutraj zvonila ura. Kot da je sredi noči…« se mi je kmalu po velikonočnem praznovanju pritoževala prijateljica. Verjetno se še komu tako godi. Jutranje vstajanje – »ajme meni!« – mučni prvi trenutki skorajšnje budnosti, vzdihovanje, zbiranje prvih informacij in moči ter energije za dan, ki je pred nami…

So pa tudi ljudje, ki komaj čakajo, da zapustijo varno zavetje ležišča ter z vsem optimizmom in žarom vstopajo v novi dan: »Pozdrav svetu, soncu, dežju, rožam, pticam, vsemu živemu …« Z obema rokama objamejo nov dan, novo priložnost. Kar ne morejo pričakati novih srečanj, izzivov, dogodkov.

Kje vidim povezavo z največjim čudežem Jezusovega vstajenja in vsakdanjim vstajanjem?

Ko odhajam k počitku, izročim tisti dan Gospodu. Ničesar nimam, kar bi...