»Kaj lahko zraste iz enega zrna, če pade v zemljo in umre?« smo se na tiho nedeljo Poljanci skupaj z mašnikoma Mirom Bončo in Jožetom Stržajem spraševali pri maši in nestrpno pričakovali nedeljsko popoldne, ko naj bi se obudila zelo stara pobožnost vernih Poljancev: postni rožni venec ob kapelicah žalostnega dela rožnega venca. Ta se je v 19. stol. ob postnih petkih in na tiho nedeljo vila med dvema cerkvama: med poljansko župnijsko cerkvijo sv. Martina in cerkvijo sv. Križa nad Srednjo vasjo. Mimogrede je ura tri popoldne in ljudje so že zbrani na prostoru, kjer je do leta 1954 stala mogočna poljanska cerkev sv. Martina. Žal je ni več. Kot bi zaslišali glas iz nekdanje cerkve, kot odmev davnih časov so klicarjeva pojasnila, da je »… po več kot stoletju prišla k poljanskem župniku bratovščina kulturnikov in zaprosila, da postane ohranjevalka te postne procesije, ki se je nekdaj že vršila, in so jo Poljanci ohranjali več kot 200 let. In naj se odslej ljudje spet zbirajo na tih...