Ko prebiram svetopisemske odlomke po veliki noči, lahko rečem, da se zamislim nad držo in žarom, s katerim so oznanjevali veselo novico prvi kristjani: »Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi.« Zajame me neke vrste žalost nad mojo držo in držo mnogih kristjanov. Kot da danes ne verjamemo več, da je Gospod res vstal. Ali je to problem današnjih kristjanov? Pravzaprav priznavamo z besedami, v teh dneh smo si izrekali voščila … toda ali me ta vesela novica res prevzema, ali prevzema moje srce?

Ko se takole potapljam v melanholičnem stanju, se zavedam, da me tudi v tej otožnosti tisti »ta črn« dobi v svoji zvijači, da obupujem nad pričevanjsko držo kristjanov.

V zaporu se mi dogaja, da me obsojenci sprašujejo, ali sem morda vzel kakšno poživilo, ker sem tako dobre volje. Saj si lahko predstavljate duhovnika, ki skače gor in dol, se smeji in malo da ne maha z vsemi štirimi okončinami. Mogoče je res malce nenav...