Več kot polstoletno povojno zdomstvo in izseljenstvo ima svoj razvoj in svoje notranje življenje. To je naraven razvojni proces, ki velja doma in povsod, kjer živijo naši rojaki in ima neizogibno različne odtenke. Izkustvo slovenstva se ustvarja v drugačnih okoliščinah. Če smemo verjeti raziskavam, ki so dokazale, da se le štiri odstotke slovenskega prebivalstva občasno zanima za naše ljudi v zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu, potem je vprašljiva tudi prihodnost slovenskega naroda. Če je to res, potem naš narod drsi v nespoštljivost do samega sebe. To je bolečina, ki me najgloblje prizadeva. Vsemu navkljub se Slovenci na tujem obnašamo kot narod.

Ko sem se srečal z našimi rojaki v belgijskem Eisdenu in Maasmechelnu – bilo je maja 1984 – sem slovensko pesem globlje začutil kot v matični Sloveniji. Ko sem dan zatem videl tudi žareče oči naših rojakov v bližnjem nemškem Essnu, v Oberhausnu in Ulmu, je v meni prekipevalo od sreče...