Pred veliko nočjo duhovniki veliko spovedujemo. Včasih koga zanima, le česa se ljudje spovedujejo. Vemo, da duhovnik ne sme nikoli in v nobenem primeru povedati, kaj je slišal pri spovedi, a vendar ne bom prelomil te obljube, če bom zapisal splošno občutje ljudi, da stalno hitijo in nimajo miru. Ne morejo se zbrati – ni časa, zatrjujejo. Prav zaradi tega hitenja so živčni – nervozni, radi rečejo. Tudi se ne počutijo prav srečne, ko tako »brez miru« drvijo, nasprotno, velikokrat jih tare tesnoba, če že ne strah ali kar depresija.

Predvidevam, da je podobna naglica navdajala tudi žene, ki so hitele k praznemu Jezusovemu grobu. Ko so prišle tja, pa jih, kakor poroča evangelist Matej, nagovori angel in jim pravi: »Ne bojte se!« (Mt 28, 5). V današnjem evangeliju pa srečamo preplašene učence, ki so se skrivali »iz strahu pred Judi« (Jn 20, 19). Ko pride mednje vstali Kristus, učence pozdravi: »Mir vam bodi« (19). Pozdrav se v današnjem odlomku ponovi kar t...