V cesarskem mestu je stala stolnica z visokim zvonikom. Zvon je v zvoniku visel še iz časov, ko je v teh krajih pustošila vojska. V zahvalo, da se je vojna po več letih trpljenja in lakote končala, so ga iz topov in drugega odvrženega orožja dali uliti hvaležni meščani in ga po slovesni blagoslovitvi dvignili v cerkveni zvonik, kjer je sleherni dan s svojim milim zvenom vabil ljudi k molitvi in k božji službi.

Zvon se iz zvonika seveda ni oglašal kar sam od sebe, ampak ga je v zvonjenje vsakič zazibal zvonar, ko je povlekel za debelo vrv, pritrjeno na gred, na kateri je visel zvon.

Zvonar je bil že star in je svojo službo zvesto opravljal vrsto let. V zvoniku je imel izbico z oknom, ki je gledalo na trg pred stolnico. Skozenj je zvonar gledal pozimi, ko je bilo zunaj hladno, poleti pa se je sprehajal po balkonu, ki je bil speljan okrog in okrog vrha zvonika.

Tako je zvo...