»Spomnim se, kako smo dvanajstletni fantje igrali miniaturno ruleto pri prijatelju doma. S seboj sem imel veliko denarja, ker me je stari oče ravno nagradil za odlično spričevalo. Sošolec je imel v lasti banko, drugi smo kupovali žetone. Najprej sem dobival, potem pa me je nekaj obsedlo in sem začel staviti na rdeče številke. Padale pa so črne. Ko sem izgubil ves denar in zastavil kolo in ko sem v nemočni grozi ugotovil, da lahko pade stokrat zapored na črno, jaz pa ne morem nehati, je presekal vse skupaj sošolec. Še danes ne vem, od kod mu modrost. Prekinil je igro, pospravil ruleto, vrnil meni in vsem drugim začetne vložke in oznanil, da rulete ne bomo več igrali. Jaz pa sem bil okužen.

Ko je v tej otroški igri že petič zapored padla črna številka, se je v meni zbudila bolezen, ki me je po petindvajsetih letih pripeljala do praga ječe, blaznosti ali smrti. V svojem življenju sem zaigral ogromno denarja. Moja plača ni zadostovala niti za enkratno ‘hudičevo mašo’, kakor sem...