»Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu ...« (Jn 20,1).

Navsezgodaj, še v temi je Marija Magdalena prišla k Jezusovemu grobu, ker bi rada bila sama z Njim. Njena žalost je bila prevelika, da bi jo mogel nositi še kdo drug. Njene solze so bile pregrenke, da bi jih mogel kdo brisati z njenega obraza. K Jezusovemu grobu je prišla iz pristne in globoke ljubezni, ki jo je prečistila tema velikega petka in jo pregnetla gluha tišina velike sobote. To ni bila le človeška ljubezen, nam želi povedati evangelist Janez; korenine te ljubezni so bile globlje, segale so v skrivnost brezmejne božje ljubezni. Zato začutimo v Janezovi pripovedi ljubko melodijo Visoke pesmi, kjer nevesta vstane zgodaj, še v temi, in išče njega, ki ga ljubi njena duša (Prim: Vp 3,1). Visoka pesem na ta način opisuje ljubezensko zaroko med Bogom, ženinom in nevesto, človekom.

Ženin – Bog – je bil zares mrtev. Tu je bil njegov grob, tu so bili povoji...