»Oni pa so še bolj zavpili: 'Križaj ga!'« (Mr 15,14)

Cvetna nedelja in veliki petek me vedno spravita v zadrego. Veselje množice s palmovimi listi me prevzame in navidezno zaziblje v zadovoljstvo, kakršno ti da množica. Čeprav morda tega veselja še ne občutim, je v tem čar velikega števila ljudi. Prepustim se razpoloženju večine. Do molitve, do samote. Takrat vem, čutarica se še nikoli ni napolnila ob slapu, ampak ob mirno žuborečem izviru.

Jezus na osličku. Podoba, ki me v molitvi prevzame. Osliček za našega Gospoda, Boga, prinašalca božjega kraljestva. Ne konj, osliček, ne preveč ugledna žival, ki se večinoma uporablja za tovore.

Tako kot vsi kristjani naj bi tudi jaz s svojim življenjem dokazovala, da prinašam v svojo okolico Boga. Vloga oslička torej. V mislih se zvrstijo dogodki, ko nisem niti približno pohlevna prinašalka božjega sporočila, ljubezni. Z obsodbami ljudi, še bolj pa z zamerami se že približujem množici, ki zahteva od P...