Ko sem se pred nekaj minutami pošteno utrujen vrnil z rednega obiska na eni od naših sedaj že štirinajstih osnovnih katoliških šol – ta ima 700 učencev in le dve zidani poslopji – sem se med potjo ustavil na pošti in vzel Družino. Odprl sem jo in najprej zagledal pismo z Madagaskarja, kjer sestra prosi za »skromnih« 20.000 evrov. To me je spodbudilo, da takoj napišem teh par vrstic. Sam skrbim za približno 12.000 otrok. Okrog 120 katoliških učiteljev, ki sami živijo v nemogočih razmerah (ni hiš ne stanovanj; s kolesi se vozijo po razrukanih cestah vsak dan po 20 km v eno stran; ni ne denarja za plače ne dovolj hrane niti učbenikov), želi zanje narediti vse, da pridejo do boljšega jutri. S temi idealisti delamo nemogoče. V slamnatih, podrtih, razmajanih učilnicah brez vsakršne opreme delamo čudeže za novo generacijo, ki prihaja. Če sem najbolj skromen, potem takoj potrebujemo najmanj 24 do 30 stavb, da bodo otroci vsaj pod streho. Danes je lilo kot iz škafa, otroci prezebli, slabo o...