»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre obrodi obilo sadu« (Jn 12,24).

Vas je morda zajel val malodušja? Ste v svojem prizadevanju obupali? So vas prijatelji zapustili ali pa ste ugotovili, da se nanje ne morete zanesti? Ste ostali brez moči? Sami? Se vam zdi, da vas čaka veliko preorano polje, vi pa v dlani držite le eno samo samcato zrno – svoje srce?

Toda ali veste, koliko žitnih klasov lahko zraste iz enega zrna? Deset! In veste, koliko zrn je v klasu? Povprečno osemdeset. če torej zrno posejemo, bomo ob prvi žetvi dobili blizu osemsto zrn, teh osemsto zrn bo dalo ob drugi žetvi šeststo štirideset tisoč zrn, ob tretji jih bomo dobili petsto dvanajst milijonov, ob eetrti pa čez štiristo milijard. Tako se množi žitno zrno! Neverjetno, kaj?! A vse to se zgodi le, če zrno »pade v zemljo in umre«.

Veste, Bog je kmet, ne kak zblojen filozof. In kmet ve, da lepe besede, še tako učene in sladke, ne bodo zorale...