Italijanski kardinal in jezuit Roberto Tucci, ki je pripravljal potovanja Janeza Pavla II. po svetu, se spominja: »Vsako jutro, ko se je začenjal dan, smo ga našli v kapeli tistega kraja, kjer je prebival. Tam je bil eno uro pred vsemi drugimi. Sredi množic, ki so ga pozdravljale, je bil sposoben ostati deset minut na kolenih pred Najsvetejšim, potopljen v notranjo tišino.«

Kardinal Jean Honore pa se spominja papeževega obiska leta 1996 v dominikanskem samostanu v Toursu: »20. septembra tistega leta je šel v Sainte-Anne – d'Auray, se peljal z letalom in s helikopterjem, daroval mašo sredi množice in govoril krščanskim družinam. Zvečer sem ga našel v kapeli: tako kot vsak petek je sam molil križev pot in stopal mimo vseh postaj, ki opisujejo Kristusovo trpljenje.«

Tudi v Vatikanu je Janez Pavel II. preživljal dolge ure v zasebni kapeli, kleče na svojem klečalniku, v katerega so poljske redovnice polagala molitvene namene, ki so prihajali po...