»Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil…« (Jn 3,17)

Rasla sem v dobi, ko še nismo imeli na vsakem koraku ali v vsakem žepu telefona. Odvisni smo bili od jakosti svojega glasu in medsebojne pozornosti. Ko sem se igrala s prijatelji na dvorišču in sem na kuhinjskem oknu zagledala mamo, sem kar vedela, da me bo poklicala. Če se je oglasila s preprostim:

»Magda!«, sem ji pomahala, se javila in bilo je vse v redu. Če je zazvenel stavek: »Magda, domov!«, sem vedela, da se mi morebitnih pet minut podaljšane igre ne bo štelo v zlo. Vendar, če sem slišala: »Magda, TAKOJ domov!«, uh, sem vedela, da si moram izprašati vest. Včasih sem si za to opravilo izbrala »ta dolgo« pot čez dvorišče – pa mi običajno ta strategija ni olajšala posledic soočenja s krivdo. Zelo težko in skoraj neodpustljivo pa se mi je zdelo, če krivda ni bila na moji strani. Če sem tisti »takoj« doživela kot posledico nepravičnega natolcevanja ali krivičnih besed. Takrat me...