V stari Rusiji so starce imenovali menihe ali puščavnike, ki so jih ljudje imeli za velike duhovne vodnike.

Nekoč sta dve ženski prišli k starcu, ki je zaradi svoje modrosti postal znan v vsej pokrajini.

Prva se je zavedala, da je velika grešnica, ker je v mladosti prevarala moža. To si je vseskozi zelo očitala.

Druga, ki si ni imela očitati nič velikega, je bila zadovoljna s seboj.

Starec je poslušal pripoved obeh žena o njunem življenju. Prva je v solzah priznala svoje prešuštvo, druga pa je trdila, da ni zagrešila nobenega posebnega greha.

Sveti mož je dejal prvi: »Pojdi po velik kamen, kolikor je mogoče težak, in ga odloži k mojim nogam.«

Drugi pa je rekel: »Ti pa poberi kamne, kolikor jih moreš nesti, vendar zgolj majhne kamne.«

Obe ženski sta izpolnili navodilo: prva je prinesla velik kamen, pravo skalo, druga pa nahrbtnik, poln kamenčkov. Starec jima je zatem zabičal, naj odložita kamne tam, kjer sta jih vzeli.