Ko sem si kupila kolo, mi ni bila prva misel, kako težko bo potiskati pedale v hrib. Najprej sem pomislila na mikavne nove pokrajine, ki jih bom spoznala, na svež zrak, ki bo rezal mimo mojih ušes, na prijetno družbo prijateljev, s katero bom pustolovsko raziskovala znane in neznane kraje. Ob začetku posta se mi dogaja nekaj podobnega: čeprav mi je težko zadati si nekaj konkretnega, sem kljub vsemu tega časa vesela. Post je jasen, nenadomestljiv zvon, ki me opozori, naj ustavim divji, rutinski vsakdanjik. Pomaga mi, da se spoprimem z mojimi najšibkejšimi točkami, na katerih vedno znova padam in mi povzročajo največ bolečin in nemira. Zato je post zame dragoceno darilo.

Pošteno rečeno si v postu zadam le eno stvar (še glede te se mi pred začetkom posta pojavi vrsta skušnjav): že nekaj let se ob sredah v postu postim. Ne gre za tisti hudi post ob vodi, ampak za post ob sadju in vodi. Za nekatere bi to bila poslastica, za gurmana moje vrste pa to predstavlja kar nekaj odrekan...