Razlog je preprost. Po naravi je oče tisti, ki nikoli ne odide. Ne more oditi. Njemu lastno je ostati v vsakem primeru. Če odide, se postavlja vprašanje, ali je sploh kdaj v polnosti začutil svojega otroka. Ali se je bil sposoben poglobiti v otrokovo dušo in jo razumeti? Globoko v otrokovi notranjosti je namreč neizbrisno zapisan. Tega čutenja ne more izbrisati še tako velika bolečina, razočaranje ali otrokovo odklanjanje. Užaljeni oče mora najprej razčistiti, kaj se z otrokom dogaja, da se vede v neskladju z očetovimi željami in zahtevami. Odkriti mora otrokove potrebe in želje, ki so v primeru, ko se oče umika v užaljenost, večkrat izražene na nepravilen, včasih zelo kričeč in bučen način, vse z namenom, da bi oče otroka zares slišal, razumel in ga znal sprejeti.

Oče je edina oseba, ki jo otrok nenehno opazuje. Očeta ima pod drobnogledom, saj hoče vedeti, kdo je, kako se vede, kaj čuti. Otrok stalno preverja, ali je želen, hoten, ljubljen, dobrodošel, ali pa je očetu odv...