Nauk o transsubstanciaciji zagotovo ni bil na predmetniku osnovnošolske biologije v SFRJ, moj razred pa ga je bil kljub temu deležen. Učiteljica (ki sem ji sicer še danes hvaležen, ker je znala na simpatičen način od nas izvabiti obljubo, da se bomo vedno trudili varovati okolje) nam je namreč pri biologiji zelo stvarno razložila skrivnost svete daritve: podučila nas je, da »so ga katoliški duhovniki od nekdaj radi luckali, zato so si izmisli, da se pri maši vino spremeni v Kristusovo kri, tako da si ga lahko privoščijo prav vsak dan, pa tudi vernikom ga ne odrekajo«. Ščepec dobrodušnega razumevanja kristjanov, ki so pač pod kožo krvavi, kot smo vsi ljudje, je napravil njen znanstveni poduk užitnejši in tako v bistvu okrepil njegov protiverski učinek. Ta pa je bila – še pomnite, tovariši? – v tistih časih uradno zaželena pedagoška vrlina.

Toda ali so se časi kaj dosti spremenili? Če odmislimo šomoštrsko nazornost učiteljičine razlage, tudi danes hitro naletimo na podobno n...