Katarina je po zgledu svojih vzgojiteljic v samostanu Rieseberg želela postati redovnica, vendar se je na očetovo željo zelo mlada, stara komaj štirinajst let, poročila. Njen mož je bil pobožen plemič in skupaj sta sklenila, da bosta tudi po poroki živela deviško. Živela sta skromno, Katarina se je oblačila preprosto, brez lepotičja in nakita. Sveto leto 1350 je dočakala v Rimu, kamor je odšla za svojo materjo, sv. Brigito, ki je tam ustanovila red bridiktink ali red Odrešenika. Tu je Katarina tudi zvedela za smrt svojega bolehnega moža in, čeprav si sprva tega ni želela in je imela veliko domotožje, kar triindvajset let ostala pri materi. V Rimu je napredovala v krepostih, živela je samostansko življenje, v katerem so se prepletali molitev, delo, počitek in izkazovanje dobrodelnosti. Odlikovala se je v veliki ljubezni do ljudi okoli sebe. Z materjo je večkrat romala, obiskali sta tudi Sveto deželo. Po materini smrti se je vrnila na Švedsk...