Želim biti z njim, ga skupaj z njegovo Materjo spremljati na Golgoto, mu skupaj z Veroniko obrisati obličje, mu stati ob strani v zapuščenosti in smrti. Ne bežim pred križem, ampak ga sprejemam in nosim za Jezusom, kakor nas je učil. Iskreno želim priznati svoje grehe in pomanjkljivosti ter se tako v srcu pripraviti na sprejem veselja velikonočnega jutra.

Vsak človek ima svojo zgodovino, kakor ima vsaka reka svoj tok, v katerem ima vse svoj čas (Prd 3, 1–8). V meni trenutno zelo odmeva hvaležnost in veselje do Cerkve, do vsega, kar Cerkev je. V postnem času bi zato rad pogledal skrivnostno Jezusovo telo z očmi Jezusa, ki »je ljubil Cerkev in zanjo dal sam sebe« (Ef 5,25). Lahko da Cerkev ni, če se izrazim metaforično, brezhibno bela in ima kakšen neobdelan zidak, a svoj pogled usmerjam na sveto, na oltar, na kraj, kjer se daruje Gospod in kjer se mi in s tem vsa Cerkev posvečujemo, kjer postajamo podobni njemu. Za dnevno premišljevanje bom vzel pridigane duhovne vaje, ki ji...