Pred dnevi sem na eni izmed slovenskih radijskih postaj poslušal zanimivi življenjski zgodbi dveh slovenskih intelektualk. Njuni pripovedi sta se stikali v dveh novih pojmih, značilnih za sodobno družbo hitrega tempa: izgorevati in zgoreti. Pripovedovali sta, kako se nista znali ustaviti in si postaviti mej. Zasvojenost z delom ju je pripeljala v stanje izgorevanja organizma, ko telo poskuša z dodatnim izločanjem hormonov in dejavnih učinkovin še ohraniti normalno stanje. A takrat je že bilo prepozno. Obe sta doživeli šok in »zgoreli«. Če sem prav razumel, ni šlo za običajen živčni zlom, ampak za povsem novo obliko, ki ima nepopravljive posledice. Dve leti, kljub povsem normalnemu videzu, nista bili sposobni narediti čisto nič. Še danes pa se izredno težko skoncentrirata in dalj časa počneta kakšno stvar.

To sta bili zgodbi s svarilom, naj se tisti, ki hodijo po podobnih poteh, še pravi čas ustavijo. Zgodbi z zagotovilom, da je vsak nadomestljiv in da tudi drugi lahko oprav...