Nedavno sem bral izsledke ankete, v kateri so katoličanom zastavljali vprašanja, povezana z življenjem in verovanjem Cerkve. Če pustim pri strani dvome o papeževi nezmotljivosti in Marijinem brezmadežnem spočetju, ter (žal) pričakovano ohlapnost in liberalnost ob nekaterih zapovedih, ki se tičejo človekovega (predvsem intimnega) življenja (saj duh bi že, a meso, meso …), me je šokiral podatek, da kar velik odstotek (natančna številka mi je izpuhtela iz spomina) vprašanih katoličanov, torej: verujočih, ne verjame v posmrtno življenje. To pa je novica, da človeku zastane dih, da mu srce otrpne in roka zadrhti, ker: »če mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera …« (1 Kor, 16–17).

Da ljudje ne verjamejo politikom in državi, me ne preseneča, saj tudi država ne verjame ljudem in če želiš v kaki občinski pisarni karkoli opraviti, moraš postreči z najrazličnejšimi dokazili in potrdili. Še tega, da si živ...